Merjenje preostale vlage v gorivnih plinih iz druge družine plinov

2. družina plinov vključuje zemeljski plin in vodik ter naravne pline, kot sta odpadni plin ali bioplin.

V delovnem listuDVGW G260 so opredeljene mejne vrednosti za plinske komponente, ki jih lahko vsebujejo gorivni plini za dovajanje v javno plinovodno omrežje. Da bi se izognili morebitnim kasnejšim tehničnim težavam in neskladjem pri obračunavanju na meji pravne osebe, je treba dovod v plinsko omrežje prekiniti, če te zahteve niso izpolnjene.

Poleg specifikacij mejnih vrednosti za nečistoče, kot so žveplo, amoniak ali silicij itd., obstajajo tudi specifikacije za zahteve glede vsebnosti vode, saj ima ta pomembno vlogo pri določanju zgorevalne zmogljivosti gorivnih plinov.

Mejne vrednosti za vsebnost vode med dovajanjem so opredeljene na naslednji način:

Poimenovanje

Enota

Mejna vrednost

Vsebnost vodemg/m3

200 (najvišji tlak ≤ 10 barov)

50 (najvišji tlak > 10 barov)

Preglednica 1: Mejne vrednosti za plinske komponente - vsebnost vode v mg/m3

Če te vrednosti pretvorimo v temperaturo rosišča, tj. temperaturo, pod katero se vodna para izloča kot kondenzat, dobimo naslednje rezultate

Oznaka

Enota

Mejna vrednost

Temperatura rosišča°Ctd

-33° (najvišji tlak ≤ 10 barov)

-46° (najvišji tlak > 10 barov)

Preglednica 2: Mejne vrednosti za plinske komponente - vsebnost vode v °Ctd, 1013,25 mbar, 0 °C

Vsebnost preostale vlage se določi na podlagi najhladnejše izmerjene temperature, upoštevati pa je treba tudi morebitna nihanja tlaka in temperature, da se prepreči kondenzacija.

Pri dovajanju katerega koli plinastega goriva je treba paziti, da vsebnost vode ni presežena. To se lahko meri in spremlja z ustreznimi merilnimi napravami.

Zlasti pozimi ali v hladnem vremenu se lahko kritične komponente zaradi zaledenitve poškodujejo, v najslabšem primeru pa lahko to privede do prekinitve dobave plina, saj plin zaradi popravil ne more več teči po ceveh.

Poleg tehničnih težav se previsoka vsebnost vode odraža v zmanjšani standardni prostornini plina in tudi v moči gorilnika, saj je ta določena na standardni kubični meter in več kot je vode v standardnem kubičnem metru, manjša je moč gorilnika, saj je za izhlapevanje vode potrebne več energije. Dodatna temperaturna nihanja problem še poslabšajo.

Na primer, standardna prostornina, izmerjena pri 1013,25 mbar in 0 °C, z vsebnostjo vode 0 % RH (0 °C), je izračunana kot 1000 Nm3. Če pa to standardno prostornino pretvorimo v dejanske, realne pogoje, npr. na 20 °C in 970 mbar abs. z vsebnostjo vode 60 % RH, je rezultat namesto 1000 Nm3 le 880 m3 gorivnega plina.

Ker običajni merilniki pretoka gorivnih plinov niso tlačno in temperaturno kompenzirani in zato ne merijo standardnega prostorninskega pretoka pri 1013,25 mbar in 0 °C, temveč le prostornino, ki teče mimo v trenutnih pogojih okolja, se v primeru previsoke vsebnosti vode ali prevelikih temperaturnih nihanj med standardno in dejansko meritvijo prostorninskega pretoka pogosto odšteje več, kot bi pričakovali.